Razvojna analitična psihoterapija je vrsta psihoterapije, ki se posveča razvoju osebnosti, čustev in socialnih funkcij z razumevanjem da se ljudje svojega ravnanja in doživljanja v celoti ne zavedamo in da nam prav ta nezavedni del pogosto povzroča težave, pri čemer Basseches (2016) navaja, da stremimo k strukturni razliki med manj razvitimi in bolj razvitimi deli organizacije osebnosti. Z razvojno analitično psihoterapijo preko odnosov in specifičnih psihoterapevtskih tehnik spodbujamo nadaljnji in ustrezen trajni razvoj osebnosti v smeri proti zdravi individualnosti in vključenosti v družbo pri mladostniku ali otroku. Praper (1999) pravi, da razvojno procesna paradigma preusmerja tretma v tehnike, ki posamezniku ali skupinam pomagajo razviti tiste potenciale psihičnega aparata, ki ključno prispevajo k boljšemu funkcioniranju adaptacijskih mehanizmov ter razvojni proces preusmerajo v pozitivno spiralo.

 Pri psihoterapevtskem delu upoštevamo sodobna analitično psihoterapevtska, razvojna, navezovalna, interpersonalna, travmatska in druga znanja. Predvsem je zaradi napredka v nevrološki znanosti pomembno tudi področje nevropsihologije, ki preko stvarnih dokazov potrjuje trditve o koristnosti psihoterapije, psihološkem razvojnem procesu in možganskih spremembah pri procesu psihoterapije (po Schore, 2015; Hart, 2011; Cozolino, 2017).

Basseches, M. (2016). Psychotherapy as a developmental process. Place of publication not identified: Routledge.

Cozolino, L. J. (2017). The neuroscience of psychotherapy: Healing the social brain. New York: W.W. Norton & Company.

Hart, S. (2011). The impact of attachment: Developmental neuroaffective psychology. New York: W.W Norton & Company.

Schore, A. N. (2015). Affect regulation and the origin of the self: The neurobiology of emotional development. London: Routledge.

Praper, P. (1999). Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inštitut za klinično psihologijo.